Čarobna narava čezmejnega prostora med Črno goro in Srbijo

Moje potovanje v čezmejni prostor med Črno goro in Srbijo se prične pri kanjonu reke Tare. Kanjon Tare velja s svojimi tudi do 1.300 m globine za najglobljega v Evropi in za kanjonom reke Kolorado za drugega največjega na svetu. Biosferni rezervat reke Tare je pod zaščito Unesca in je resnično osupljiv. Imenujejo ga tudi solza Evrope. Zanimiva je tudi mogočna konstrukcija mostu, imenovanega Djurdjevica Tara, nekaj kilometrov stran od kraja Pljevlja.

Slavni most Djurdjevica Tara; Fotografija: Tadeja Leskovšek

Prihod v ta kraj me sicer s svojimi industrijskimi objekti nekoliko preseneti, vendar očara vzdušje v starem mestnem jedru in čudovit park Vodice, ki velja za enega najlepših v državi. Od tod se namenim do znane razgledne točke s pogledom na meandre reke Čehotine. Prenočim v eko kampu Djogaska Vrela, kjer se dan v družbi gosi, kokoši in koz prevesi v večer in želodec prijazno zahvali gostiteljici, ki je pripravila slastno večerjo s postrvmi, domačim kruhom in zelenjavo z njenega vrta.

Razgledna točka na meandre reke Čehotine; Fotografija: TO Pljevlja

Moja naslednja postaja je soteska Djalovici pri Bijelem Polju. To je del države, ki je poznan po kraških pojavih in v bližnji prihodnosti bo na voljo nova infrastruktura za ljubitelje podzemnega sveta.

Nadaljujem pot proti kraju Rožaje, od koder grem naravnost proti legendarni restavraciji s prenočišči Dermandoo. Ime je dobila po planini Dermando, za katero legenda pravi, da so na njej pokopani trije dobri ljudje, ki varujejo Rožaje pred vsemi zlimi pojavi.
Ob pomoči lokalnega vodiča Semirja Kardovica se vzpnem na Brahim Brijeg, od koder se lepo vidi planina Hajla, del gorskega masiva Prokletije, tudi nacionalnega parka. Uživam v lepotah narave okoli sebe – vse povsod je polno gorskega cvetja in aromatičnih nizkih borovcev.

Pogled na goro Hajla; Fotografija: Tadeja Leskovšek

Nov dan me povede čez mejo na srbsko stran, v kraj Tutin. Od tam pa preko vasi Draga na Mokro Goro v čudovito divjo naravo, ki je v zgodnjem jesenskem času odeta v pisane barve. Nadvse prijazno me na to goro povedejo člani planinskega društva Beleg. Vas Mokra Gora, ki se sicer nahaja nekoliko stran, je bila lani uvrščena v skupino najboljših turističnih vasi s strani Svetovne turistične organizacije pri Združenih narodih (UNWTO).

Mokra Gora; Fotografija: Ervin Hadžić

Naslednji dan se iz Tutina odpravim v smeri kraja Sjenica do planote Pešter, ki velja za eno največjih evropskih visoko-ležečo planot – nekako tako kot Tibet v Aziji. S svojim prostranstvom in veličino je nadvse fascinantna. Zaradi bogate biotske raznovrstnosti, je Peštersko polje razglašeno za specialni naravni rezervat in vključeno v mrežo za zaščito ptic (IBA), rastlin (IPA) in metuljev (PBA). Ob Pešterskem jezeru opazujem ptice, ki se tukaj počutijo varno. Vzpetina Trojan, ki se vzdiguje nad Pešterskim poljem, je povezana z ugibanji o obstoju bogumilskega mesta, saj so v njeni bližini odkrili stečke -bogumilske kamnite nagrobnike. Zanimiva je tudi legenda o Gutavici – krpici prekletega gozda, iz katerega si domačini ne upajo vzeti niti storža ali iglice, da jih ne bi doletela nesreča.

 

Konji v Djerekarah; Fotografija: Tadeja Leskovšek

Zadnji dan mojega potovanja po teh manj poznanih krajih starodavnega turškega Sanžaka se namenim v Prijepolje, prijetno mesto ob reki Drini. V Srbiji je Prijepolje poznano predvsem po čudoviti freski belega angela v samostanu Mileševa, kjer je na voljo tudi veliko prenočišč. Mene pa pot v družbi ljubiteljev narave združenja »Jadovnik« zanese na planino Jadovnik, po še zadnji vdih neokrnjene divje narave v tem delu Evrope.

Beloglavega jastreba je pogosto mogoče ujeti v objektiv v tem prostoru; Fotografija: Vjekoslav Joksimović